DETELJNA OGORČICA - HETERODERA TRIFOLII   Goffart, 1932

OPIS

Deteljno ogorčico, Heterodera trifolii Goffart, 1932, prištevamo v skupino z limonasto oblikovanimi cistami in je bila najprej opisana kot ena od bioloških ras pesne ogorčice. Natančnejše primerjalne študije vrst H. schachtii in H. trifolii (Franklin, 1951; Oostenbrink in Den Ouden, 1954; Wouts in Weischer, 1977) ter H. trifolii in H. glycines (Hirschmann, 1956) so pokazale biološko raznolikost preučevanih vrst. Deteljna ogorčica je sicer pesni in sojini ogorčici zelo podobna, vendar se v nekaterih podrobnostih razlikuje od omenjenih primerjanih vrst. Opazne razlike deteljne (H. trifolii) in sojine ogorčice (H. glycines) so v velikosti drugostopenjskih, infektivnih ličink, v velikosti bodala in repa, razmiku med osnovo bodala in dorzalno požiralniško žlezno odprtino in v navzočnosti samcev (Mc Beth, 1938; Franklin, 1951). Podobno se deteljna ogorčica razlikuje tudi od pesne, in sicer v navzočnosti oziroma pomanjkanju samcev (Kirjanova in Krall, 1971) ter v razmerju med dorzoventralno in bilateralno projekcijo vulvinega stožca (Hržič, 1980).

RAZŠIRJENOST

Vrsta Heterodera trifolii je v Sloveniji, podobno kot v ZDA, kjer jo prištevajo med najpogosteje najdeno cisto v Severni Ameriki (Norton, 1984; Norton in Isley, 1967), najbolj razširjena cistotvorna ogorčica v obdelovalnih tleh. Deteljno ogorčico, ki so jo zasledili tudi v južnih predelih Kanade in v najmanj tridesetih državah ZDA, obravnavajo kot resnega škodljivca bele in črne detelje, pa tudi kot parazita nekaterih drugih krmnih leguminoz (Norton in Isley, 1967). Zelo je razširjena tudi v Zahodni Evropi, območjih bivše Jugoslavije, severnih območjih evropskega dela bivše Sovjetske zveze, pa tudi v Izraelu, Avstraliji, Novi Zelandiji in na Japonskem (Kirjanova, Krall, 1971).

POMEN

Deteljna ogorčica (Heterodera trifolii) spada v skupino ogorčic s širokim spektrom gostiteljskih rastlin iz skupine leguminoz vključno z deteljo, lucerno, sojo, grahom in fižolom. Napada tudi predstavnike številnih drugih družin oziroma rodov: Dianthus, Vinca, Lotus, Melilotus, Spinacea, Polygonum, Rumex in Chenopodium.

Škodljivost deteljne ogorčice je povezana z velikostjo navzoče populacije, poškodbe odraslih rastlin pa so očitnejše takrat, ko so rastline (npr. detelja) pokošene (Sikora in Maas, 1986). Neposredne poškodbe gostiteljskih rastlin so najintenzivnejše v primerih množičnega napada infektivnih ličink, odražajo pa se v obliki odmiranja koreninskih vršičkov (Sikora in Maas, 1986). Poleg tovrstnega odmiranja se pojavlja škoda tudi v obliki interakcij z drugimi patogenimi organizmi (Sikora in Maas, 1986; Ennik s sod., 1964; Yeates, 1973) (cit. po Sikora, Maas, 1986). Obravnavane ogorčice zavirajo včasih tudi fiksacijo dušika (Yeates s sod., 1977). Veliko število osebkov H. trifolii lahko preprečuje tudi normalen odvzem vode, kar se odraža pri višjih temperaturah kot venenje rastlin.

Besedilo: Gregor Urek, Kmetijski Inštitut Slovenije